Onesnaževala iz proizvodnih virov
Zakonske podlage
Krovni predpis je Zakon o varstvu okolja, ki določa ukrepe varstva okolja s ciljem spodbujanja in usmerjanja takega družbenega razvoja, ki temelji na dolgoročnih pogojih za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja teh ohranjanje biotske raznovrstnosti. Glavni cilji so preprečevanje in zmanjševanje obremenitev okolja, trajnostna raba naravnih virov, zmanjševanje energije in uporaba obnovljivih virov, odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, vzpostavljanje ravnovesja in opuščanje nevarnih snovi. V ta namen zakon določa ukrepe varstva okolja, programe in načrte, regulira posege v okolje, spremlja stanje okolja in informacije o okolju in ureja nadzor.
Tako je med ukrepi varstva okolja določeno tudi, da mora povzročitelj onesnaženja izvajati ukrepe za preprečevanje onesnaženja, upoštevati mejne vrednosti onesnaževal za obratovanje naprav, izvajati obratovalni monitoring ter upoštevati uporabo zaključkov o BAT (Best available technology). Za naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega mora upravljalec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
Okoljevarstveno dovoljenje med drugim vsebuje:
opis naprave, dejavnost in zmogljivosti,
mejne vrednosti emisij v okolje,
ukrepe obratovanja v posebnih pogojih (zagon, puščanje, okvara, zaustavitev),
obveznosti v zvezi z izvajanjem obratovalnega monitoringa in poročanja,
obveznost zaustavitve naprave in obveščanje v primeru neposredne nevarnosti za okolje.
Evidenca vseh okoljevarstvenih dovoljenj se vodi na državnem nivoju.
Na podlagi Zakona o varstvu okolja je bilo od leta 1996 do danes sprejeto že veliko število podzakonskih predpisov.
Splošni podzakonski predpis, ki ureja emisijo snovi v zrak je Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Ta predpis določa zahteve za:
obratovanje naprave,
splošne mejne vrednosti emisije snovi v zrak,
način vrednotenja emisije,
pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave,
zahteve za mejne vrednosti in uporabo najboljših razpoložljivih tehnik,
ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi v zrak,
zahteve za preprečevanje in zmanjševanje škodljivih vplivov na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka,
ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenjevanja zunanjega zraka,
pogoje za prilagoditev obstoječih naprav določbam uredbe.
Uredba velja za emisijo iz vseh naprav.
Nekatere naprave imajo dodatne zahteve, ki so zapisane v drugih uredbah. Trenutno obstaja 23 uredb, ki pokrivajo emisije v zrak iz naprav iz različnih dejavnosti. Te uredbe določajo mejne vrednosti emisije snovi v zrak in ukrepe za zmanjševanje emisije v odpadnih plinih. Mejne vrednosti so lahko izražene kot koncentracija snovi, kot mejni masni pretok snovi, kot količina vlaken v odpadnih plinih, kot emisijski delež, ki je razmerje med maso snovi v odpadnih plinih in maso snovi v surovini, ali kot emisijski faktor, ki je razmerje med maso snovi v odpadnih plinih in maso izdelka ali surovine.
Področja, pokrita z omenjenimi specifičnimi predpisi, so:
• proizvodnja aluminija,
• priprava asfaltnih zmesi,
• naprave, ki uporabljajo azbest,
• naprave za skladiščenje in pretakanje motornega bencina,
• proizvodnja cementa,
• uporaba fluoriranih toplogrednih plinov,
• uporaba halogeniranih hlapnih organskih spojin,
• uporaba hlapnih organskih spojin,
• proizvodnja keramike in opečnih izdelkov,
• proizvodnja lesnih kompozitov,
• livarna – aluminij in magnezij,
• livarna – siva litina, zlitine železa in jeklo,
• male in srednje kurilne naprave,
• nepremični motorji in plinske turbine,
• odlagališča odpadkov,
• sežigalnice odpadkov in sosežig odpadkov,
• snovi, ki tanjšajo ozonski plašč,
• pridobivanje svinca in njegovih zlitin iz sekundarnih surovin,
• velike kurilne naprave (LCP),
• naprave za vroče pocinkanje,
• proizvodnja titanovega dioksida.
Obratovalni monitoring se izvaja v skladu s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisij v zrak iz nepremičnih virov onesnaženja ter pogojih za njegovo izvajanje.
Naprave in okoljevarstveno dovoljenje
Po definiciji ZVO je naprava nepremična ali premična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja, ker v njej poteka eden ali več tehnoloških procesov in na istem kraju drugi, z njim neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo obremenitev okolja. Naprave so tudi objekti za vzrejo živali, ki so vključeni v proizvodno enoto posameznega kmetijskega gospodarstva.
Naprave za katere morajo upravljalci pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (OVD) določi vlada, prav tako tudi mejne vrednosti emisije, ki pri običajnem obratovanju ne smejo biti presežene.
Naprave, ki so zavezane pridobiti okoljevarstveno dovoljenje morajo izvajati obratovalni monitoring emisij snovi na reprezentativnih merilnih mestih v skladu s programom obratovalnega monitoringa, ki ga je ministrstvo določilo v okoljevarstvenem dovoljenju. Izvajajo se prve, trajne in občasne meritve glede na zahteve OVD.
Naprave oziroma dejavnosti, za katere je potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, so po skupinah razvrščene v prilogi 4 iz Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
Zavezanci za izvedbo prvih meritev in obratovalnega monitoringa
Med te zavezance po Pravilniku o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisij v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogojih za njegovo izvajanje šteje upravljalec naprave, za katero je s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja določeno, da je izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitoringa obvezno. V Uredbi o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov so v prilogi 4 natančno določene naprave, za katere je potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (OVD) oziroma izvesti tudi presojo vplivov na okolje.
Upravljalec naprave mora zagotoviti:
prve meritve,
občasne ali trajne meritve emisije snovi in
ocenjevanje dodatne in celotne obremenitve na območju vrednotenja, če je ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka za napravo določeno v OVD
Zavezanci za poročanje v skladu s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu izdelajo letno poročilo najpozneje do 10. marca za preteklo leto in ga posredujejo Ministrstvu za okolje in prostor.
Vir: delno povzeto po ARSO