ONESNAŽEVANJE ZRAKA
Čeprav so se emisije onesnaževal v zadnjih letih občutno zmanjšale in s tem povečala kakovost zraka se vedno bolj zavedamo vpliva onesnaževal na zdravje ljudi in okolje. V mestih se konstantno srečujemo z relativno visokimi vrednostmi delcev PM10 in PM2,5 v zimskem času in ozonom v poletnem času, prav tako opažamo visoke vrednosti dušikovih oksidov. Slovenska zakonodaja dopušča višje vrednosti onesnaževal kot so priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, zato je vsakdanji vpliv tudi nižjih koncentracij onesnaževal še toliko večji. Težiti moramo k temu, da se mejne vrednosti znižajo (vsaj na vrednosti smernic SZO) in s tem zagotovijo vsi možni ukrepi za izboljšanje kakovosti zraka.
»Trdni delci, dušikov dioksid in ozon v prizemni plasti danes na splošno veljajo za tri onesnaževala, ki najbolj vplivajo na zdravje ljudi. Dolgoročna in konična izpostavljenost onesnaževalom te vrste povzroča različno hude posledice, od težav z dihali do prezgodnje smrti. V Evropi je okoli 90 % mestnega prebivalstva izpostavljenega koncentracijam onesnaževal, večjim od mejnih vrednosti kakovosti zraka, ki se štejejo za škodljive za zdravje. Po ocenah drobni trdni delci (PM2,5) v zraku zmanjšajo pričakovano življenjsko dobo v EU za več kot osem mesecev. Benzo(a)piren je rakotvorno onesnaževalo, ki zbuja čedalje večjo zaskrbljenost, saj so njegove koncentracije v mnogih urbanih okoljih, še zlasti v srednji in vzhodni Evropi, višje od praga, še varnega za zdravje.« Vsa tri onesnaževala so povezana z uporabo fosilnih goriv.
Viri onesnaževanja so zelo različni, predvsem pa ločimo tiste, katerih povzročitelj je človek – antropogeni viri (izgorevanje goriv v proizvodnji/energetiki, industrijski procesi z uporabo različnih komponent, kmetijska dejavnost, ravnanje z odpadki, promet, gospodinjstva) in naravni viri (požari, vulkani, prah, morska sol, biološke organske snovi, kot so pelodi, spore, mikroorganizmi idr.). Naravnim virom onesnaženja se ne moremo izogniti, lahko pa ljudje, s svojim delovanjem omejimo posledice onesnaženja, ki ga povzročamo sami.
Poleg zdravja ljudi in živali se čutijo tudi posledice na okolju kot:
Zakisovanje (emisije SO2, NOX,) povzroča škodo v ekosistemu, na stavbah in materialih (korozija);
Evtrofikacija je prekomerni vnos koncentracije anorganskih hranil v ekosistemu (nitrati, fosfati) v stoječih ali počasi tekočih vodah. Povzroča razmnoževanje alg (cvetenje), ki iz sistema odvzemajo kisik;
Izpostavljenost visokim koncentracijam ozona povzroča škodo na pridelkih. Večina kmetijskih predelkov je izpostavljena ravnem ozona, ki presegajo dolgoročni cilj EU za varovanje rastlinja. To velja tudi za precej velik del kmetijskih zemljišč, zlasti v južni, srednji in vzhodni Evropi;
Izginevanje biotske raznovrstnosti in živalskih vrst;
Večanje količine toplogrednih plinov in s tem povezan vpliv na podnebne spremembe.
V zvezi z onesnaževanjem zraka, sploh iz antropogenih virov moramo veliko narediti sami, predvsem na področju energetike, prometa, industrije, kmetijstva, odpadkov, stavb in rabe prostora. Vsi ti sektorji vsak prispeva svoj delež k onesnaževanju, še vedno pa so največji onesnaževalci področje energetike (tudi male kurilne naprave v gospodinjstvih) in promet.
Slovenija bo morala v skladu z evropskimi smernicami sprejeti strategije in akcijske načrte po sektorjih, ki bodo z ukrepi zniževali vrednosti onesnaževal in s tem vpliv na zdravje in okolje.
Vir: povzeto po Evropski agenciji za okolje