KAKŠNA JE NAŠA PREHRANSKA VARNOST?

V zadnjih tednih smo tudi na območju Slovenije in sosednjih držav priča za naše okolje nenavadnim in hitro spremenljivim vremenskim razmeram; od visokih temperatur in jasnega vremena v izjemno vetrovno in nevihtno vreme z obilnimi padavinami, ki povzročajo ogromno gospodarsko škodo. Opustošenje, ki ga puščajo v naravi nestabilne vremenske razmere, ogroža kmetijske pridelke, živinorejo in pridelavo hrane nasploh, zato se upravičeno sprašujemo, kakšna je naša prehranska varnost. 

Znano je, da ima Slovenija dokaj nizko stopnjo samooskrbe, sploh za rastlinske proizvode. Na globalni ravni postaja hrana geostrateška surovina, ki bo skupaj z vodo usmerjala prihodnost in zaradi tega je pridelava lokalne hrane vse bolj pomembna. V zadnjih desetletjih je tradicionalno kmetijstvo zelo upadlo na račun hitre industrializacije kmetijstva, specializacije večjih  kmetij za masovno proizvodnjo (monokulture), opuščanja manjših kmetij, večje uporabe pesticidov in krmnih dodatkov, pa tudi uporabe kmetijskih pridelkov za energijo (biogoriva). Posledično upada biotska raznovrstnost in povečujejo se pritiski na okolje. Vse več hrane uvažamo, ki je zaradi dolgih prehranskih verig manj sveža, hranljiva in zdrava, torej manj kakovostna. Velika poraba energije ob prevozu ustvarja še dodatne količine toplogrednih plinov, ki imajo širše negativne učinke na podnebje in okolje. Okoli tretjina toplogrednih plinov namreč nastane pri proizvodnji hrane.

Reševanje problematike prehranske varnosti zahteva celovito prenovo kmetijske politike v smeri ekosistemsko varnih, trajnostnih modelov pridelave hrane, prilagajanja na podnebne spremembe, zmanjšanje kmetijskih emisij toplogrednih plinov in spremembe prehranskih navad prebivalstva.  Na vseh ravneh je potrebna zaščita prsti in stroga zaščita nenadomestljivih rodovitnih kmetijskih zemljišč, saj se le-te še vedno preveč krčijo zaradi pozidave. Dobro bi bilo ustvariti lastno banko avtohtonih semen in oživeti pridelavo starih, tradicionalnih sort, ki so bolj robustne, odporne in vpeljati nove tehnologije in metode pridelave. Kmetijsko proizvodnjo moramo torej usmeriti v pridelavo integrirane in ekološko pridelane hrane, pa čeprav na račun nekoliko manjšim, a trajnim donosom.

Vir slike

Ključno je tudi izobraževanje potrošnikov in zavedanje, da je kakovostna, zdrava hrana sveža in iz kratkih (lokalnih) prehranskih verig. Na razpolago naj bo vsem in po dostopnih cenah.

Globalno gledano imamo glede na predvideno potrebo po večjih količinah hrane (večanje svetovne populacije), odpravi lakote in vplivu podnebnih sprememb naslednje možnosti:
•    povečanje kmetijskih površin;
•    povečanje donosov na obstoječih kmetijskih površinah in raba novih virov hrane;
•    zmanjšanje odvržene hrane v bogatih državah in pravičnejša porazdelitev hrane;
•    spremembe prehrambnih navad z ohranjanjem in zmanjševanjem deleža mesa iz živinskih farm.

Prehranska varnost je odvisna od stabilizacije poglavitnih virov:
•    obdelovalnih zemljišč – zaščita pred erozijo, zastrupljanjem in pozidavo, agroekološka pridelava hrane;
•    vodnih virov – učinkovitejše oblike namakanja, stabilizacija talne vode;
•    pašnih zemljišč – preprečitev prekomerne paše;
•    podnebja – čimprejšnja stabilizacija temperatur.

Slovenija ni pomembna geopolitična sila, zato je toliko bolj strateško in eksistenčno pomembno, da pridelamo dovolj hrane za lastne potrebe. V zaostrenih podnebnih razmerah je pričakovati povečanje potreb po nabavi hrane (zaradi manjše domače pridelave) in s tem tudi povečanje cen in težavno zagotavljanje uvoza. Nujno potrebno je izkoristiti naravne danosti Slovenije, kot so majhne razdalje, relativno dobra vodna bilanca in raznoliki klimatski pogoji. Nenazadnje nas k temu zavezuje tudi Evropski zeleni dogovor, ki predvideva kmetovanje na vsaj 25% kmetijskih zemljišč do leta 2030.

Viri:
•    Znanstveni članek, dr. Dušan Plut: Prehranska varnost sveta in Slovenije
•    Spletna stran Inštituta dr. Antona Korošca
•    Revija Jana