2. februar, Svetovni dan mokrišč

Mokrišča spadajo med svetovno najbolj ogrožene ekosisteme. Od leta 1700 je izginilo že več kot 80 % mokrišč. Izsuševanje, prekomerna raba vode in drugih virov, onesnaževanje in podnebne spremembe povzročajo izgubljanje tega naravnega bogastva.

Med mokrišča štejemo območja, ki so stalno ali občasno ovodenela, v svoji okolici jih najpogosteje poznamo kot močvirja, nizka barja, šotišča, soline, poplavne mokrotne travnike, poplavne gozdove, slane lagune, poplavne ravnice rek, mlake in podobno.

Mokrišča prestrezajo in shranjujejo deževnico, napajajo podzemne vodonosnike ter uravnavajo količino vode, saj skrbijo, da se ustrezna količina vode sprosti ob pravem času in na pravo mesto. Hkrati izboljšujejo kakovost vode tako, da odstranjujejo in vsrkavajo onesnaževala, in skrbijo, da lahko pijemo neoporečno pitno vodo. Mokrišča so tudi vir vode za kmetijstvo ter vir hrane, saj iz njih dobimo večino rib, ki jih zaužijemo, prav tako riža za 3,5 milijarde ljudi.

V mokriščih domuje kar 40 % rastlinskih in živalskih vrst, vsako leto odkrijejo okoli 200 novih vrst rib, zato so zibelka biotske raznovrstnosti. Blažijo tudi podnebne spremembe in nas hkrati varujejo pred naravnimi nesrečami, saj vsak hektar celinskega mokrišča vpije skoraj 17 milijona litrov poplavne vode, obalna mokrišča pa ščitijo lokalno prebivalstvo pred neurji. Šotna barja, mangrove, slana močvirja in rastišča morske trave so tudi med najučinkovitejšimi ekosistemi za prestrezanje in skladiščenje ogljika.

Vir slike: Svetovni dan mokrišč

O svetovnem dnevu mokrišč lahko preberete na uradni spletni strani.

V Sloveniji prekrivajo mokrišča manj kot 5 % ozemlja. Po številu prevladujejo manjša jezera (vključno z gorskimi jezeri) in močvirja, po površini pa presihajoča jezera (največje je Cerkniško) in močvirja. Najobsežnejša mokrišča so v ravninskem delu oziroma spodnjem toku rek (ob Muri, Dravi, Savi, Krki) ali na kraških poljih (kraška Ljubljanica s Cerkniškim in Planinskim poljem), pa tudi na planotah (visoka barja na Pokljuki in Pohorju, nizka barja na Bloški planoti). Sečoveljske in Strunjanske soline s Štjužo ter Škocjanski zatok so edina večja še ohranjena območja mokrišč na slovenski obali. Večina slovenskih mokrišč pa je majhnih in ranljivih

Na ministrstvu si prizadevajo, da bi obrnili trend degradacije mokrišč in poskrbeli za njihovo obnovo, je sporočil minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan in dodal, da mokrišča v velikem delu obnavljajo s projekti za območja Natura 2000, ki so sofinanciranimi iz državnega proračuna in različnih evropskih finančnih mehanizmov (rtvslo.si).

Med zelo znana mokrišča v Podravju sodijo Lovrenška jezera, ki se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Jezerca si lahko ogledamo po z lesom tlakovani stezici, ki nam omogoča, da hodimo po suhem in ne po močvirju. Hoja po močvirju pa je prepovedana. Na začetku barja pa je razgledni stolp, ki nam omogoča pogled po Lovrenških jezerih.

Vir slike: rogla-pohorje.si