Kako dolgo se bomo še sprenevedali?

Ob prvem vročinskem valu, ki je že sredi junija z rekordnimi temperaturami posegel v naše okolje, nikakor ne moremo mimo vprašanja, kako bomo doživljali podnebne spremembe v naslednjih letih, desetletjih. Kljub ambiciozno zastavljenim ciljem podnebnih politik o zmanjševanju TGP, iskanju alternativnih, trajnostnih virov energije in ukrepov v prometu, nas vse bolj intenzivna podnebna dogajanja opozarjajo, da prepočasi uresničujemo zastavljene cilje.

Vročinski valovi so v zadnjih letih tako pogosti, da jih v enem letu beležimo več kot prej v celem desetletju.

Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Segrevanje države v zadnjih 20 letih ne vpliva le na dvig temperatur, ampak tudi na povečanje števila ujm, neurij, spremembe vodnega kroga in kmetijske navade«, je poudarila klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. A če so se evropske države še pred petimi leti posledic globalnega segrevanja zavedale in jih skušale rešiti, temu ni več tako.

Skrb za okolje in naravo ima vedno manj politične podpore in še vedno smo priča interesom kapitala daleč pred pravico do zdravja državljanov.

"Vremenski vzorci so porušeni," kar se ne odraža le v dvigu temperatur, ampak tudi v vse večjem številu vremenskih ujm, spreminjanju vodnega kroga, posledično pa vse več sušami in tudi drugimi naravnimi nesrečami. 

Te se pojavljajo predvsem zaradi vse bolj stacionarnega vremena, kar pomeni, da eno vremensko stanje traja dalj časa. Ko so padavine, jih je toliko, da imamo poplave, potem pa nastopi dalj trajajoča suša, ki jo znova prekinejo obilne padavine in spet začne poplavljati. 

Suše so vse bolj pogoste tudi zaradi pomanjkanja snega čez zimo, ki pomembno prispeva k vodni bilanci kmetijskih zemljišč. Če ga ni, je zemlja že marca izsušena, če je topel še april, pa poleti že v dveh tednih brez dežja zemlji močno primanjkuje vode. Tako je sušo mogoče čutiti že marca, v zadnjih 20 letih pa je že polovica poletij sušnih in to pretežno po vsej državi. 

Kmetijstvo se mora soočiti s spremembami

Suše imajo seveda velik vpliv na kmetijstvo, kjer pa dejstva, da se bo podnebju treba prilagoditi, ne želijo slišati, je še opozorila Kajfež Bogatajeva.  "Slovenija kar čaka, da bodo škode velike, kar pa nima smisla," je še poudarila in dejala, da bi bilo nujno premisliti o zavarovanju pridelkov pred spremenljivim vremenom (na primer s protitočnimi mrežami). 

Med drugim bi bilo treba prilagoditi tip vzgojenih kultur iz letnih na zimske, prilagoditi se bo treba z živinorejo in območji krmljenja, morda bi bilo pametno razmisliti tudi o namakanju, pravi. "Slovenija s tem nima tradicije, a bo morala ugrizniti tudi v to kislo jabolko," je bila resna. "Kmetijstvo se mora soočiti s spremembami, mora narediti premik," je bila še jasna in dodala: "Vedno je boljša preventiva."

Mestne džungle brez dreves so samomor za prebivalstvo

Tudi drevesa so rastline, ki za svoje uspevanje potrebujejo veliko vode. Sušna tla v kombinaciji z visokimi temperaturami drevju, ki ni prilagojeno sušnim razmeram, ne omogočajo preživetja. Na suho podnebje so prilagojena drevesa na Krasu (rdeči bor in hrast), iglavci (na primer smreka) pa teh temperatur ne prenesejo. Če se bo segrevanje nadaljevalo, se bo spremenil tudi tip naših gozdov.

Ravno drevesa so v vročih poletnih dneh vir hlajenja. Njihova odsotnost se v vročih popoldnevih kaže predvsem v mestih. Ta sicer v Sloveniji po mnenju Kajfež Bogatajeve niso tako velika, da bi lahko upravičili pomanjkanje zelenja v njih. Predvsem v zadnjih letih opaža, da je požrešnost pri gradnji stanovanj privedla do slabšega načrtovanja parkov in vod v mestih, s tem pa se je zmanjšala življenjska kakovost. "Ni treba, da smo tako požrešni po tem, koliko kvadratnih metrov bomo prodali, ampak mogoče pustimo tudi zelenju prostor," je povzela. "Vsako mestno drevo, ki pade, je samomor za prebivalstvo," je bila jasna.  

Zelena politika postaja naša zadnja skrb

Morda razlog v ignoriranju narave tiči v slab(š)i zeleni politiki. Klimatologinja je namreč kritično omenila, da je bila ta pred petimi ali šestimi leti veliko bolj urejena tako v Sloveniji kot v Evropi in po svetu, a da so nato z zamenjavo politike na vrh prišli "voditelji, ki niso imeli posluha za podnebne spremembe in zeleno". 

Pred dvema letoma je bil ob vnovični menjavi politikov izgovor koronavirus, danes je izgovor vojna v Ukrajini. Resne politične volje za pristop k bolj resni zeleni politiki ni. Kajfež Bogatajeva je tako zaključila, da je na področju zelene politike "veliko visokodonečih besed in bolj malo dejanj".

Kako ogljikov dioksid povzroča klimatske spremembe? Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih in kaj bi morali narediti, da omilimo podnebne spremembe?

Gre za globalni problem, zato je treba opustiti fosilna goriva povsod, pravi dr. Martin Čopič. Prehod v brezogljično družbo namreč ni ekonomsko vprašanje, pač pa vprašanje preživetja civilizacije.

Človeštvo je pred izzivom, kakršnega še ni bilo. Če ne bomo storili vse, da bomo dosegli ogljično nevtralnost v naslednjih treh desetletjih, se ljudje zelo verjetno na preveliko povišanje globalne temperature ne bomo mogli prilagoditi. To pa bi lahko pomenilo konec civilizacije.

Vir slike: Levstikova pot

Več kot 99 odstotkov znanstvenikov se strinja, da smo ljudje glavni povzročitelj hitrih podnebnih sprememb. Nekateri posamezniki (med njimi so številni politiki) pa še vedno menijo, da gre za naraven ciklus.

Naraščanje povprečne globalne temperature je torej dejstvo, ki ga samo z 'lepotnimi popravki' dosedanjega načina življenja ne moremo ustaviti oziroma trenda obrniti. Kaj bi morali narediti na lokalni in globalni ravni, da bomo dosegli cilj dvig do 1,5 stopinje Celzija? 

Ogljično nevtralnost je treba doseči do leta 2050, že v 10 letih pa morajo izpusti pasti za polovico. To bo seveda zadevalo skoraj vse vidike življenja. Danes okoli dve tretjini energije dobimo iz fosilnih virov. Če naj to nadomestimo z brezogljičnimi viri, je treba povsod, kjer je le mogoče, preiti naraboelektrike.  Avtomobili morajo biti električni, za ogrevanje je treba uporabiti toplotnečrpalke, ki dajo do petkrat toliko toplote kot porabijo elektrike. Glavnino električne energije bosta dala sonce in veter. Ker ta dva vira nista zanesljiva, bo potrebno shranjevati energijo. Za večdnevno zalogo, ko sonce ne sije, so baterije predrage. Primeren način je pridobivanje vodika z elektrolizo vode, za kar so potrebne dodatne kapacitete brezogljičnih virov elektrike. Kjer to teren omogoča, so dobre tudi prečrpovalne elektrarne. Vodik in iz njega pridobljena sintetična goriva bodo lahko poganjala tudi letala, za katera so baterije pretežke, ter ladje in težki tovorni promet. 

Seveda je nujno tudi bistveno zmanjšati potrošnjo in preiti na javni promet, za kar je treba zgraditi nove železniške proge. Treba bo tudi jesti manj mesa, kajti govedo je pomemben vir metana, ki je zelo močan toplogredni plin. Izolirati je treba stavbe. Za te epohalne spremembe se morajo angažirati vsi, privatno gospodarstvo in javna uprava. Nujen je globalni davek na CO2, ki je dovolj visok, da se fosilni viri ne izplačajo in s katerim bi lahko države subvencionirale razogljičenje in poskrbele za infrastrukturo. Znaten del tega davka bi bogate države morale nameniti revnim, s čimer bi jim ne le omogočile razogljičenje, temveč tudi zmanjšale neenakost. 

Podnebne spremembe niso le lokalni ali globalni problem in besede na papirju. Zadnji čas je, da se jih začne zavedati sleherni posameznik in po svojih močeh prispeva k zmanjšanju vpliva svojega načina življenja na okolje. Težko je pričakovati, da se bodo spremembe izvedle od danes na jutri in v velikem obsegu, zavedati se pa moramo, da VSAK POSAMEZNIK prispeva večji ali manjši delež k tem spremembam. Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da se še vedno ne zavedamo resnosti situacije v kateri smo se znašli, in da odločevalci še vedno dajejo prednost »razvoju in investicijam«, ki nas ohranjajo v stanju v kakršnem smo. Še več, stanje okolja in narave s svojimi dejanji in odločitvami celo dodatno ogrožamo!

Čas za ukrepanje se izteka, naše okolje pa bo, če bi že danes dosegli ogljično nevtralnost, potrebovalo še desetletja, da si opomore. Zato je pomembno predvsem zavedanje vsakega posameznika, da z malimi spremembami lahko pripomoremo k izboljšanju stanja, lokalne skupnosti in država pa morajo pospešeno uresničevati podnebne politike. Rešitve so v naših rokah!

Povzeto po 24 ur in Čas za zemljo