Biogoriva - ogrožena prehranska varnost?

Biogoriva so tekoča ali plinasta goriva, pridobljena iz biomase, ki jo sestavljajo rastlinske snovi ali snovi na rastlinski osnovi. Uporabljajo se kot alternativa fosilnim gorivom zlasti v prometnem sektorju. Prva generacija biogoriv je bila izdelana iz prehrambnih poljščin, kot so koruza, sladkorni trs in soja. Druga generacija biogoriv je bila izdelana iz surovin, ki navadno niso pridobljene iz prehrambnih poljščin in niso primerne za prehrano ljudi. Te vključujejo rabljeno olje za kuhanje in odpadke iz kmetijstva in gozdarstva.

Glede na opuščanje fosilnih goriv in iskanje možnosti alternativnih virov energije se pogosto omenjajo prav biogoriva. Čeprav se zdi to dokaj priročna in nenevarna rešitev, pa jo je vendarle potrebno pogledati tudi iz druge perspektive – prehranske varnosti.

Eno najpogosteje uporabljenih biogoriv prve generacije je bioetanol, ki se izdela iz običajnih poljščin kot so koruza, sladkorni trs, konoplja in krompir. Služi kot dodatek gorivu za dizelske motorje. Za proizvodnjo bioetanola za potrebe cestnega prometa se v Evropi vsak dan porabi 10.000 ton pšenice – kar je enako 15 milijonom štrucam kruha, kaže novo poročilo organizacije Transport and Environment. 

Biodizel je izdelan iz olj in maščob, vključno z živalskimi maščobami, rastlinskimi olji, konoplje in alg. Uporablja se lahko tudi za ogrevanje, proizvodnjo energije in promet, pa tudi kot dodatek k dizelskemu gorivu.

Ob uporabi biogoriv je potrebno poudariti, da je prehranska varnost na globalni ravni močno ogrožena zaradi vojne v Ukrajini.  Zato so okoljske organizacije v Sloveniji in po Evropi pozvale pristojna ministrstva k ustavitvi uporabe biogoriv iz poljščin in drugih škodljivih biogoriv.

Biogoriva so večinoma škodljiva. Zaradi netrajnostnega načina proizvodnje občutno ne pripomorejo k doseganju podnebnih ciljev, zaradi rabe zemljišč pa imajo negativen vpliv na biodiverziteto in ogrožajo preskrbo s hrano. Neodgovorno je še naprej uporabljati pšenico, koruzo, rastlinska olja in druga žita ter živilske pridelke za proizvodnjo biogoriv za naše avtomobile, medtem ko na drugi strani govorimo o pomanjkanju hrane za ljudi. Gojenje poljščin za pogonska biogoriva zahteva ogromne obdelovalne površine, raba naravno bogatih ali kmetijskih zemljišč za gojenje surovin za biogoriva pa ni ravno primerna izbira.  Intenzivno kmetovanje namreč prizadene tudi ekosisteme in biotsko raznovrstnost, rodovitno zemljo pa bi bilo bolj koristno uporabiti za pridelavo hrane za ljudi.

Slovenija uvaža že narejene mešanice goriv. Skoraj tretjina biogoriv uporabljenih pri nas je proizvedena na podlagi poljščin, večina pa je iz odpadnega jedilnega olja, ki sproža vprašanja glede trajnosti.

Med evropskimi lobiji je vse več pozivov za nadomeščanje ruske nafte z biogorivi iz poljščin kot so pšenica, koruza, sončnična, repična, palmina in druga rastlinska olja. To je z vidika globalne prehranske krize nesprejemljivo, saj se močno povečuje povpraševanje po zemljiščih. Intenzivna proizvodnja biogoriv prispeva k sproščanju NO2, ki je pomemben toplogredni plin. Krčenje gozdov za pridobivanje površin, kjer gojijo rastline za biogoriva (J Amerika, Azija) lahko poleg tega privede do pomembnega zmanjšanja biološke raznolikosti in pomanjkanja vode, saj so za pridelavo teh rastlin potrebne ogromne količine vode. Svojevrsten paradoks pri tem pa je, da se za zmanjšanje emisij krčijo gozdovi, ki absorbirajo velike količine CO2 (deževni gozd, mokrišča).

EU ima opredeljeno strategijo trajnostnega razvoja, v kateri je zapisano, da se lahko prideluje le biogorivo, ki je trajnostno in prepovedala uporabo palmovega olja za izdelavo biogoriv.

Na papirju se zdi, da so biogoriva idealna zamenjava za fosilna goriva, ki pospešujejo globalno segrevanje z izpusti ton ogljikovega dioksida v ozračje, ki bi se sicer zadržale v geoloških depozitih.

Neposredni vplivi – sečnja gozdov, da bi ustvarili prostor za pridelavo surovin za proizvodnjo biogoriv – so očitni, vplivi pa niso nič manj uničujoči za okolje, a jih je veliko težje napovedati.

V ZDA kot tudi v Evropi nastajajo podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo izboljšanih biogoriv druge generacije, ki ne tekmujejo s hrano in ne uničujejo okolja. Ti viri vključujejo ostanke pri trajnostni sečnji in v žagah, iz katerih izdelajo goriva za reaktivna letala in biodizel. Druga podjetja iščejo načine za uporabo ostankov v proizvodnji celuloze, pa tudi za uporabo organskih odpadkov. Pri nas tako nastaja bioplin, v tujini pa tudi že etanol. Prihajajo pa že biogoriva tretje in četrte generacije.

Za nadomeščanje fosilnih goriv bo tako potrebno še kar veliko premisleka vseh prednosti in pomanjkljivosti proizvodnje biogoriv in proučitev vplivov na družbeno in naravno okolje:

• Povpraševanje po biogorivih zvišuje ceno hrane,
• Sprememba zemljišč za pridelavo biogoriv,
• Velike količine vode, gnojenje, škropljenje,
• Zahtevni tehnološki postopki proizvodnje, ki niso trajnostni,
• Izguba habitatov prostoživečih živali,
• Emisije CO2,
• Selitve prebivalstva in drugo.

Kot posameznik težko vplivamo na proizvodnjo in dodajanje biogoriv h konvencionalnim gorivom, lahko pa se vprašamo, če je določeno potovanje sploh potrebno in kako bi ga lahko opravili bolj trajnostno (javni promet, peš, s kolesom). Optimizirajmo svoje poti z avtomobilom in tako zmanjšajmo potrošnjo goriva.

Pomisleki glede cen goriva nikakor ne smejo imeti prednosti pred varno preskrbo s hrano!

Vir: Focus, EEA, svetkapitala.delo.si