home

OKOLJE MARIBOR

Topli dnevi vabijo v naravo in k spomladanskim aktivnostim


torek, 28. 02. 2023 | Okolje

Ne pozabimo: zeleni odrez ne sodi v gozd in ne hranimo vodnih ptic z odpadno hrano!

S pokopom pusta se nam neizbežno približuje pomlad, ko nas topli spomladanski sončni žarki vabijo v naravo na sprehod, vse pogosteje se lotevamo tudi prvih spomladanskih aktivnosti.

Kam z zelenim odrezom?

Da pripravimo naše vrtove, sadovnjake in okrasno drevje na cvetoč del leta, pa pri tem nastane odpadek, katerega niti ne smatramo kot odpadek. To je zeleni odrez (pokošena trava, obrez dreves in grmičevja in listje). Manjše količine zelenega odreza lahko odložimo v lasten kompostnik ali rjavo posodo na lastnem zbirnem mestu, za večje količine pa bo le-tega potrebno odpeljati na zbirni center.

Pomembno je, da zelenega odreza ne odlagamo v gozdovih, grape in jame, obronke gozdov in travnikih. Ta v naravi predstavljajo odlične pogoje za razvoj škodljivcev, ki uničujejo naše gozdove. Če se med zelenim odrezom nahajajo tudi invazivne tujerodne rastline, ki smo jih v preteklosti zasadili na vrtove kot okrasne grmovnice ali drevesa, lahko nelegalna odlagališča zelenega odreza, ki smo ga odvrgli v gozdovih postanejo bojišče za hrano in življenjski prostor z domačimi, domorodnimi vrstami. Ne samo da s svojo močno in gosto rastjo izpodrinejo domorodne vrste, nekatere invazivne rastline škodijo tudi človeku.

Zelen odrez v Stražunu

Poudariti je potrebno, da so mestni gozdovi zavarovana območja in so razglašeni za gozdove s posebnim namenom v Mestni občini Maribor. Eden izmed bolj obiskanih mestnih gozdov je prav Stražun, ki je naravni spomenik ter hkrati oblikovana in ekosistemska naravna vrednota lokalnega pomena. V zadnjem stoletju je v tem gozdu že prišlo do korenitih sprememb, saj je izginilo šotno barje. Prav tako je tukaj prisotna nevarnost širjenja invazivnih tujerodnih vrst pri čemer najbolj izstopa Veliki pajesen. Več o reševanju problematike Velikega pajesena v Stražunu lahko preberete tukaj.

Prav tako je pomembno, da ne odlagamo v naravo olupkov citrusov, ki se razgrajujejo več mesecev in bioloških odpadkov, ki pomenijo prostoživečim živalim povabilo na postrežen obrok brez pretirano vloženega truda, ki je sicer potreben v njihovem ritmu iskanja in uživanja hrane. Prav tako je večina človeške hrane za živali neprimerna in celo škodljiva.

Biološki odpadki v Stražunu

Kaj lahko naredimo sami?

Biorazgradljive vrtne odpadke odložimo za to namenjene zabojnike za biološke odpadke. Najbolje, da veje, grmovnice, okrasno travo in druge večje kose odpada razrežemo in zdrobimo na manjše kose ter jih kompostiramo v kompostniku. S tem pridobimo prostor in pospešimo razgradnjo organskih snovi. Večje količine pa se lahko brezplačno oddajo na zbirnem centru.

Odpadno hrano iz gospodinjstva kot npr. olupke, ostanke sadja in zelenjave, čajne vrečke, jajčne lupine, ipd. prav tako odložimo v zabojnike za biološke odpadke.

Vodne ptice in druge prostoživeče živali

Pomladni dnevi nas tudi vabijo na čudovite sprehode v naravo. Velikokrat meščani uberejo poti ob reki Dravi, ki predstavlja pomemben življenjski prostor mnogim prostoživečim živalim. Ob njej in v njej najdemo številne živalske vrste. Zaskrbljujoč del napačnega hranjenja prostoživečih živali pa še vedno predstavlja hranjenje s kruhom, predvsem ptic, golobov, labodov in rib. Labodi so pretežno rastlinojedi in se hranijo z vodnimi rastlinami, tu in tam pojedo še kakšnega polža, ribo, žabo ali črva. Kruh namreč ni energetsko bogata hrana in ne vsebuje maščob in mineralov, hkrati vsebuje sol, ki je izredno škodljiva za labode.

Če labodi in druge vodne ptice ne pojedo vsega kruha, ta ostaja v vodnem telesu in ima kot posledico prekomerno onesnaženost z organskimi hranili in lahko vodi v cvetenje voda.

Negativne posledice hranjenja vodnih ptic in rib:

  • slabša kakovost vode (povečan vnos organskih snovi v vodo, intenzivnejša rast alg in posledično zmanjšanje koncentracije kisika v vodi);
  • slabša mikrobiološka kakovost vode, saj vnos hranil pomeni tudi več hranil za mikroorganizme;
  • večja možnost pojava cianobakterijskega cvetenja in posledično sproščanja cianobakterijskih toksinov v vodo;
  • nalaganje z organskimi snovmi bogatega sedimenta na dnu vodnih teles, problem predstavlja predvsem fosfor, ki je naložen v anaerobnih pogojih v sedimentu na dnu stoječih vodnih teles;
  • hrana, s katero ljudje hranimo vodne ptice je zanje večinoma neustrezna, celo škodljiva.

Kruh, na primer, se v prebavilih vodnih ptic zaradi prisotnosti vode napihne in razširi ter lahko povzroči njihov pogin. Vodne ptice se hitro navadijo, da jih ljudje hranijo in si posledično hrane ne iščejo več same. To predstavlja problem zlasti pri mladih pticah, ki lahko postanejo popolnoma odvisne od ljudi.

Zato naj velja poziv »Ne hrani, ohrani me!«.

Več o hranjenju prostoživečih živali si lahko preberete v poročilu kampanje »Ne hrani, ohrani me!«.

Ptice na Lentu

Vir: idrija.com ; ekodezela.si ; gov.si