Mariborska naravna spomenika pod vplivom invazivk

Odstranjevanje invazivk na območju Mariborskega otoka in Stražuna, ki ga je koordinirala Skupna občinska uprava Maribor, Skupna služba varstva okolja, so avgusta opravili člani Društva študentov naravoslovja, ob tem so pripravili spodnji zapis:

Stražunski gozd in Mariborski otok sta naravna spomenika na območju Mestne občine Maribor. Imata pomembno biološko, rekreacijsko in izobraževalno vlogo. Prebivalcem in obiskovalcem Maribora nudita stik z naravo, kar pomeni, da sta pod velikim vsakodnevnim vplivom ljudi in že leta nosita posledice naše prisotnosti in ravnanja.  

Mariborski otok je naravna tvorba, ki je nastala tako, da je Drava nanosila kamninski material, ki se je počasi utrjeval s prodom in peskom ter tvoril t.i. otok. Pod imenom Mariborski otok je poznan komaj od leta 1930, ko se je tam odprlo letno kopališče. Pred tem se je imenoval Felberjev otok po lastniku oz. najemniku Andreju Felberju, ki je z otokom upravljal. Z novim lastnikom – občino Maribor pa se je pojavila potreba po novem imenu. V Mariborskem Večerniku Jutra iz leta 1928 lahko preberemo o predlogih za novo ime. Ena od pobud je bila tudi Kačji otok. Pri gradnji mostu naj bi delavci naleteli na gnezdo z več kot 200 gadi, ki so delavce tako močno prestrašili, da jih še nekaj časa ni bilo na spregled. Če je v tem kaj resnice, ne vemo, vemo pa, da je otok še danes pomemben habitat mnogim zanimivim rastlinskim in živalskim vrstam. Večji del Mariborskega otoka predstavlja poplavni gozd s specifično lokalno klimo, ki se razlikuje od okolice. Specifična vrstna sestava je izoblikovana tudi zaradi preteklega gospodarjenja. V 19. stoletju naj bi otok bil predvsem vir lesa, na njem pa so se nahajale tudi njive in travniki. Z izgradnjo letnega kopališča je prišlo do velikega človekovega vpliva, ki je gozdnato območje na otoku razdelilo na dva dela, ki sta bila pod vplivom različnega upravljanja. Ključen človekov poseg pa se je zgodil leta 1942, ko je bila zgrajena hidroelektrarna Mariborski otok, kar je spremenilo vodni tok reke in celo odneslo del otoka. Poleg tega je otok izpostavljen poplavam, ki so dodatno spremenile površje in vrstno sestavo. Zadnja večja, stoletna poplava se je zgodila leta 2012, ko je bil otok skoraj v celoti poplavljen. Zaradi svoje izjemnosti ima otok od leta 1951 status zavarovane naravne znamenitosti, od leta 1992 pa gre za naravni spomenik.

Istega leta je naravni spomenik postal tudi gozd Stražun. Gre za mešani listnati gozd, ki ga obdajajo urbani deli Maribora. Obsega približno 160 hektarjev, kar je za mestni gozd kar velika površina. Je eden večjih ostankov nekdanjih obsežnejših nižinskih gozdov v Mariboru. Posebnost gozda je ta, da naj bi v času ledene dobe na tem mestu tekla reka Drava, ki je na območje naplavila prod in zaradi spreminjanje toka izoblikovala terasasto površje. Zaradi precej mokrih tal, gozd ni bil primeren za poselitev, je bil pa primeren za travniške in njivske površine, ki jih je bilo v preteklosti na tem območju več. Do danes se je ohranilo zgolj nekaj travnikov, njiv ter vrtičkov v skrajnem zahodnem delu gozda.

Stražunski gozd je zaradi bližine urbanih predelov pod velikim vplivom ljudi. Je izjemno obremenjen prostor, ki ga ljudje uporabljajo za rekreacijo, oddih, sprostitev in v preteklosti prepogosto tudi za odlaganje odpadkov. Danes je situacija že veliko boljša, saj se gradbeni in komunalni odpadki več ne odlagajo v tolikšni meri, kljub temu pa lahko v gozdu še vedno najdemo posamezne smeti, kar nakazuje, da težav z odpadki še nismo povsem premostili. V gozdu se nahaja nekaj izvirov potoka, ki v bolj nižinskem delu tvori mlake. Pred nekaj leti so ljudje povsem spremenili podobo teh mlak, ki si še do danes niso povsem opomogle. Ob njih lahko opazimo izrazito pomankanje obrežne vegetacije, v neposredni bližini ter  na bolj odprtih predelih gozda oz. jasah  pa izjemno razširjenost tujerodnih invazivnih vrst, ki povsem spreminjajo podobo gozda. Med avtohtonimi drevesi, kot so bukev, gaber in hrast, brez večjih težav opazimo prisotnost velikega pajesna, ameriškega javorja ali sestoje žlezave nedotike, zlate rozge in navadne barvilnice. Podobno situacijo lahko opazujemo na Mariborskem otoku, kjer med tujerodnimi invazivnimi vrstami prevladujejo japonski dresnik, davidova budleja in precej velika drevesa navadne robinije.

Tujerodne invazivne vrste na Mariborskem otoku in v Stražunu trenutno predstavljajo eno glavnih groženj biotski pestrosti. Poleg tega lahko prestavljajo težavo za zdravje ljudi in morebitno gospodarsko škodo za lastnike gozdov. V mesecu avgustu smo zato na Mariborskem otoku ročno odstranili zaenkrat še manjše zastoje japonskega dresnika, ki so na določenih mestih zamenjali tam prisotno obrežno rastje. Ker je japonski dresnik izjemno težko povsem izkoreniniti, bo potrebno spremljanje stanje in nadaljnje odstranjevanje mladih poganjkov. Težavno odstranjevanje pa je značilno praktično za vse tujerodne invazivne vrste, ki so ravno zaradi specifičnih strategij preživetja in širjenja, prevladale nad ostalimi rastlinami. Na območju Stražuna smo odstranili velik sestoj žlezave nedotike v neposredni bližini mlak, ki ga bodo zamenjale sadike avtohtonih drevesnih in grmovnih vrst. Za obvladovanje tujerodnih invazivnih vrst je potrebno veliko vztrajnosti in poznavanja načinov razširjanja posameznih rastlin.  Žlezava nedotika je enoletnica, ki jo je najbolj smiselno odstraniti pred cvetenjem in plodenjem. Njen plod je namreč glavica, ki ob zrelosti naglo poči in tako semena razširi do nekaj metrov daleč.  V kolikor jo odstranimo pravočasno, ji onemogočimo dodatno širjenje po prostoru. Z ročnim odstranjevanjem smo se lotili tudi posameznih manjših dreves velikega pajesna. Puljenje teh je bistveno težje zaradi trdovratnih korenin. Poleg puljenje smo se zato večkrat poslužili tudi izkopavanja ostankov korenin.

Foto: Odstranjevanje japonskega dresnika.

Foto: Odstranjenje invazivke smo odpeljali v najbližji zbirni center, s pomočjo Režijskega obrata MOM.

Tujerodne invazivne vrste so na območju Stražuna in Mariborskega otoka razširjene do te mere, da je škoda izjemno težko ali celo nepopravljiva. Kljub temu pa še ni čas za predajo, saj lahko z spremljanjem stanja in vztrajnim odstranjevanjem omilimo posledice njihove prisotnosti  ter tako pripomoremo k  vzdrževanju čim bolj zdravega ekosistema.

Zapisala:

Neja Trontel

Študentka biologije in ekologije z naravovarstvom