SPREJETA JE RESOLUCIJA O DOLGOROČNI PODNEBNI STRATEGIJI DO LETA 2050 (ReDPSS)

Resolucija temelji na mednarodnih (Pariški sporazum, Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030) kot tudi na nacionalnih predpisih kot so: Strategija razvoja Slovenije do leta 2030 (SRS 2030), Celoviti nacionalno energetski načrt (NEPN), Resolucija o nacionalnem programu razvoja prometa do leta 2030 (ReNPRP30) in Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020-2030 (ReNPVO20-30). Je strateški dokument, akcijski načrt za izvajanje podnebne strategije pa je NEPN.

Slovenija si s podnebno strategijo zastavlja jasen cilj, in sicer do leta 2050 doseči neto ničelneemisije (odvzemi bodo enaki kot pri preostalih antropogenih emisijah TGP) oziroma podnebno nevtralnost. Do leta 2050 bo zmanjšala emisije TGP za 80 do 90 %glede na leto 2005 in izboljšala ponore, hkrati pa pospešila izvajanje politik prilagajanja na podnebne spremembe in zagotavljanje podnebne varnosti prebivalcev.

S postavljenim podnebnim ciljem postavlja podnebna strategija drugim sektorjem in njihovim sektorskim politikam cilj dosegati skupne neto ničelne emisije do leta 2050. Postavlja tudi strateške sektorske cilje za leti 2040 in 2050, ki jih morajo posamezni sektorji dosledno upoštevati in vgraditi v svoje sektorske dokumente in načrte.

Prednostna področja ukrepanja za zmanjšanje potreb po energiji bodo energetska učinkovitost, krožno gospodarstvo in druge trajnostne prakse. Cilj je zagotoviti, da raba končne energije v letu 2050 ne bo višja od 40 TWh. Raba energije bo do leta 2050 večinoma temeljila na oskrbi z energijo iz OVE, poleg drugih nizkoogljičnih virov. OVE bodo dobro integrirani v energetski sistem s povezovanjem vseh vrst omrežij in energetskih sistemov, vključno s pretvorbo in shranjevanjem energije. Slovenija bo povečala deleže OVE v končni rabi energije v vseh sektorjih: v prometu, pri rabi električne energije in toplote ter hladu. Skupni delež OVE bo do leta 2050 dosegel najmanj 60 %.

V sektorju prometa, ki danes prispeva tretjino vseh skupnih emisij TGP, bo za zmanjšanje emisij TGP za 90 do 99 % glede na leto 2005 treba zagotoviti učinkovit javni potniški promet, vzpostaviti moderno železniško omrežje, preusmeriti tovorni promet na železnice, spodbujati zasedenost vozil, zmanjševati potrebe po vsakodnevni mobilnosti ter spodbujati okolju prijaznejše oblike mobilnosti, kot sta kolesarjenje in pešačenje. Prevozna sredstva bo v večini poganjala elektrika, dopolnjevali jo bodo obnovljivi ali sintetični plini, ki bodo ogljično nevtralni.

V sektorju oskrbe z energijo bodo minimalne emisije TGP do leta 2050 dosežene ob ohranjanju visoke stopnje zanesljivosti, varnosti, ob zagotavljanju konkurenčnosti in dostopnosti energetskih storitev. Opuščanje rabe premoga bo skladno s časovnico, ki jo bo Slovenija sprejela v Nacionalni strategiji za opuščanje rabe premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda do konca leta 2021. Močno se bo povečala raba električne energije iz obnovljivih virov energije, izboljšala se bo prožnost elektroenergetskega sistema, vključno z rešitvami za shranjevanje energije, sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja pa bodo temeljili na izkoriščanju odvečne toplote ter na obnovljivih in drugih podnebno nevtralnih virih energije. Izbira energetske mešanice v letu 2050 bo odvisna tudi od razvoja energetskih tehnologij (scenariji vključujejo nadaljnjo izrabo jedrske energije, elektrarne na biogene in sintetične pline oziroma njihovo kombinacijo).

Cilj v sektorju industrije je zmanjšati emisije TGP za 80 do 87 % glede na leto 2005 oziroma dosegati minimalne emisije do leta 2050, pri tem pa ohranjati visoko stopnjo konkurenčnosti sektorja. Ključna področja ukrepanja bodo prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo, posodobitev proizvodnih procesov, spodbujanje projektov snovne učinkovitosti in uporabe nizkoogljičnih tehnologij, razvoj in proizvodnja novih trajnostnih izdelkov in storitev, zmanjšanje rabe toplote ter povečano izkoriščanje obnovljivih virov energije in odvečne toplote, vzpostavitev infrastrukture in ustreznega zakonodajnega okvira za uporabo sintetičnega plina in vodika. S prehodom v nizkoogljično krožno gospodarstvo bo treba tudi spremeniti družbene navade, ki bodo prispevale k obsežnemu zmanjšanju emisij TGP v vseh gospodarskih dejavnostih.

Sektor kmetijstva do leta 2050 načrtuje zmanjšanje emisij TGP za 22 % glede na leto 2005 ob upoštevanju naravnih danosti za kmetovanje ter izboljšanja prehranske varnosti in povečanja samooskrbe s hrano, zmanjševanja negativnih vplivov na vode, tla in zrak, varovanja biotske raznovrstnosti, ohranjanja kulturne krajine, zagotavljanja dobrobiti živali in ohranjanja oziroma povečevanja zalog ogljika v kmetijskih tleh.

Cilj sektorja stavb je dosegati minimalne emisije v sektorju stavb z ohranjanjem visoke stopnje energetskih prenov stavb z nizkoogljičnimi in obnovljivimi materiali ter usmerjanjem načina ogrevanja v centralizirane sisteme ogrevanja in tehnologije obnovljivih virov energije.

Emisije TGP iz odpadkov se bodo do leta 2050 glede na leto 2005 zmanjšale za 81 %, predvsem s prenehanjem odlaganja biorazgradljivih odpadkov ter ustreznejšim ravnanjem in čiščenjem odpadnih komunalnih voda. Na področju odpadkov je pomembno tudi doseganje ciljev, navedenih v ReNPVO20-30.

Zmanjševanje emisij TGP v navedenih sektorjih bo dopolnjeval tudi sektor LULUCF, katerega cilj v letu 2050 je doseči neto ponor v višini vsaj –2.500 kt CO₂ ekv.

Postavljanje ciljev v letu 2050 prinaša nekaj negotovosti, saj je prehod v podnebno nevtralnost odvisen tudi od razvoja novih tehnologij, ekonomskih razmerij ter ustrezno urejene organiziranosti države in javne uprave. Ključna izziva bosta financiranje in usmerjanje naložb, saj bo glede na obstoječi scenarij za izvajanje ukrepov potrebnih za 21 oziroma 27 milijard evrov dodatnih investicij. Pokrivanje vrzeli v financiranju se bo zagotovilo s prednostno uporabo razpoložljivih sredstev EU, Slovenija pa bo morala dodatno angažirati mehanizme za usmerjanje zasebnih virov v naložbe.

Za učinkovito, uspešno in koordinirano izvajanje dolgoročne podnebne politike Slovenije bo ustanovljen organ v neposredni pristojnosti vlade, zadolžen za koordinacijo podnebne politike oziroma podnebnega dogovora Slovenije. Strokovna ekipa ustanovljenega organa bo dovolj velika in strokovno dovolj močna za pripravo, predvsem pa za učinkovito koordinacijo vseh ustreznih resorjev in vseh potrebnih skupnih del in nalog ter osnutkov dokumentov, ukrepov in odločitev vlade RS za izvajanje, spremljanje in poročanje o rezultatih slovenske podnebne politike.