Mednarodni dan barij

Lovrenška jezera (Vir: aktivni.si)

Barja, kjer voda stalno ali občasno zastaja, so tip mokrišč in pokrivajo okoli 3 % zemeljskega površja. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Barja so pomembna tako za ohranjanje biotske raznovrstnosti kot tudi za blažitev podnebnih sprememb. Zaradi človekovih dejavnosti so marsikje spremenjena, degradirana ali uničena. V Sloveniji jih ohranjamo zlasti na območjih Natura 2000 ter v zavarovanih naravnih območjih.

Šoto kot naravni material tvorijo plasti odmrlih delov barjanskih rastlin, ki zaradi pomanjkanja kisika ne zgnijejo, temveč se nenehno kopičijo ter debelijo njene plasti. Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda in se v njej tvorila šota, skorajda ni. Zaradi urbanizacije, hidromelioracij in vodnih akumulacij so najbolj ogrožena nizka barja, ki so se zaradi vpliva človeka v zadnjih petih desetletjih zmanjšala skoraj za polovico. Zanje je značilno, da ima rastlinje, ki zraste na šoti, stik s podzemno vodo in dostop do mineralnih snovi. Prehodna barja, kot so barje Goreljek, Malo Blejsko barje in barje pod Pavličevim sedlom, se nahajajo na območjih med 500 in 1200 metri nadmorske višine, medtem ko visoka barja, kjer uspevajo le rastline, prilagojene na pogoje z malo hranilnih in mineralnih snovi (zlasti šotni mahovi), najdemo na Jelovici, Pokljuki in na Pohorju.

Šotna barja z jezerci sodijo med najmikavnejše naravne znamenitosti Pohorja. Največje pohorsko barje Lovrenško barje (ali Lovrenška jezera) leži na kopastem slemenu Planike na povirju pohorskih potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Barje sestavljajo večja in manjša jezerca, skupno jih je 20. Dostop do Lovrenškega barja iz Maribora je možen po dolini Drave v Lovrenc na Pohorju in od tod na Kočo na Pesku. Dve uri se lahko sprehajate po žametno mehkih traviščih in mahovih šotnih barij, kjer si lahko ogledate šotna jezera, rastišča redkih rastlin, od tod pa je prav tako izreden razgled.

Vir: www.sdzv-drustvo.si, www.lovrenc.si, www.visitmaribor.si