home

OKOLJE MARIBOR

Koliko plastenk je v Sloveniji?


sreda, 10. 11. 2021 | Okolje

Odpadki, podatki, podpadki. Ves čas se pritožujemo, da jih nimamo, jih je premalo, so nenatančni, neprimerljivi, nezanesljivi, samo ocene ...

Pri podatkih o odpadkih prepogosto velja isto in pri odpadnih plastenkah ni nič drugače. Odpadke merimo v tonah, ne v kosih, tako da je ocenjevanje števila iz letne količine odpadkov precej nehvaležno delo. Iz plastike PET, najpogostejše snovi za plastenke, je tudi kakšna druga skupaj zbrana embalaža, različne so debeline in velikosti. Malce lažje je, če pogledamo iz druge strani, embalaže dane na trg. Celokupno pa so ocene še vedno precej nerobustne.

Z vidika onesnaževanja s plastenkami imamo tudi samo posamezne primere in modelne ocene. Pol leta stara študija je za Slovenijo ocenila, da iz kroženja vsako leto "izgubimo" približno 215 milijonov kosov embalaže, pri čemer plastenke predstavljajo skoraj 70 % in imajo tudi največji potencial za zmanjšanje: 75 % (oz. k skupnemu zmanjšanju prispevajo največ).

Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je ocenila, da je bilo v Sloveniji leta 2019 danih v promet okoli 319 milijonov plastenk pijač ter mleka in mlečnih izdelkov iz česar je nastalo okoli 10.000 ton odpadnih plastenk. Ker pa podatki niso zanesljivi, je ocenjen delež recikliranja PET plastenk med 50 % in 81 %. Glede na to, da imamo s tem povezane evropske cilje, je tako širok razpon nedopusten. Zato ne čudi, da avtorji sami prepoznavajo ključno potrebo po zbiranju bolj podrobnih in zanesljivih podatkov o embalaži dani v promet in odpadkih, ki kasneje nastanejo iz njih.

Kako bi to lahko dosegli?

Konec oktobra sem se na povabilo Reloop udeležil študijskega obiska litvanskega kavcijskega sistema za zbiranje steklenic, piksen in plastenk. Več o obisku in njihovem odlično delujočemu sistemu si lahko preberete v prispevku N1 ali poslušate v oddaji na Valu 202.

Tam s podatki nimajo težav. Kdor želi dajati izdelke na trg, se mora registrirati v sistem in mesečno pošiljati svoje podatke prodaji oz. kar podatke o posameznih identifikacijskih številkah izdelkov, ki so tudi pri nas shranjeni v črtnih kodah na embalaži. Torej vedo, kaj se dogaja prav z vsako plastenko pijač.

      

 

Poznamo črtne kode različnih velikosti in standardov, a vsebujejo vse potrebne podatke za natančno identifikacijo, izvor in štetje. (Vir: av1611.org)

 

Če se kak nov proizvajalec ali trgovec ne vključi v sistem, je to hitro jasno, prav tako pa zaradi natančnosti omogoča zaznavo goljufij. Npr. v prvem letu po uvedbi kavcij v Litvi so ugotovili, da so za nekatere proizvajalce zbrali več kot 100 % vseh plastenk. Kar nedvomno pomeni, da niso prijavili vseh danih na trg in se na ta način poskusili izogniti delu stroškov. Individualna sledljivost tudi sicer pomeni večjo robustnost napram klasičnim trikom kot je uvoz novih cenenih plastenk, saj so ob napačni črtni kodi te enostavno zavrnjene in ne prihaja do vnosa tujkov, količin za katere ni bila plačana kavcija.

Kavcijski sistemi torej poleg vseh tipičnih okoljskih in gospodarskih prednosti prinašajo tudi večjo transparenco, boljše podatke in posledično pravičnejše obračunavanje stroškov in davkov.

V Litvi so pred uvedbo sistema vseeno imeli iste pomisleke: pa saj dobro ločujemo odpadke, bomo rešili zadevo s še boljšim ravnanjem s koši. A skozi čas se je izkazalo, da rezultatov v takem sistemu ni in so na pobudo industrije pijač šli v uvedbo kavcijskega sistema zbiranja odpadne embalaže. Bomo ponavljali isto napako? Zaprimo krog!

 

Vir: ebm.si